Nekdanja vrhunska atletinja Brigita Langerholc, četrta v finalu teka na 800 metrov na olimpijskih igrah v Sydneyju in peta z svetovnega prvenstva v Osaki, kjer je bila leta 2007 razglašena tudi za slovensko atletinjo leta, je javno spregovorila o hudi poporodni depresiji, ki jo je doživela po rojstvu drugega otroka in jo sama opiše kot najtemnejše obdobje svojega življenja.
Po lastni pripovedi je moža klicala v službo, naj se takoj vrne domov, ker ni več zmogla skrbeti za otroka in sebe. Dneve je preživljala v postelji, skrita pod odejo. Zdravnica, s katero se je pogovorila, ji je po njenih besedah po kratkem pogovoru priporočila nujno psihološko obravnavo v psihiatrični bolnišnici v Begunjah, saj je ocenila, da gre za globoko depresijo in izrazit perfekcionizem, ki materinstvu ne pomaga.
Langerholc je priznala, da jo je diagnoza pretresla, ker se je vedno dojemala kot »visoko pozitivna osebnost«. V najtežjih dneh je pojasnila, da je skušala vsaj nekaj minut na dan zavestno razmišljati pozitivno, si vizualizirati izhod iz bolezni in postopno znova vzpostavljati vsakodnevno rutino.
Poporodna depresija je po ocenah Nacionalnega inštituta za javno zdravje ena najpogostejših obporodnih duševnih stisk; v Sloveniji vsako leto prizadene številne ženske po porodu. Strokovnjaki poudarjajo, da so zgodnje prepoznavanje, psihološka podpora in po potrebi tudi zdravljenje z zdravili, prilagojeno dojenju, ključni za okrevanje, zato javno pričevanje nekdanje atletinje pomembno prispeva k zmanjševanju stigme in spodbuja druge ženske, da ob podobnih simptomih poiščejo pomoč.