Novejše teoretične analize nakazujejo, da bi se teoretične ekstremne črne luknje vendarle lahko oblikovale, pri tem pa bi zakon termodinamike črnih lukenj ostal formalno veljaven. Po teh delih dosedanje argumentacije morda prezrejo nekatere poti evolucije črnih lukenj, zato bi lahko obstajala luknja v razumevanju, kako stroge so pravzaprav prepovedi, ki jih termodinamika nalaga vesolju.
Termodinamika velja v fiziki za eno najbolj trdnih teorij, saj je preživela tako prehod v kvantno mehaniko kot tudi uveljavitev splošne teorije relativnosti. Zakonitosti toplote, energije in entropije so ostale nespremenjene, čeprav sta jih izzvala tako kvantni opis delcev kot geometrijski pogled na prostor-čas. Po nekaterih virih naj bi Albert Einstein celo verjel, da bo termodinamika preživela tako njegovo teorijo relativnosti kot kvantno teorijo, ki je rasla vzporedno.
Ekstremne črne luknje so posebna, za zdaj zgolj teoretična vrsta črnih lukenj, ki v enačbah splošne relativnosti nastopajo kot skrajni primeri možnih rešitev. V klasični obravnavi termodinamike črnih lukenj eden od njihovih zakonov nakazuje, da narava takšnih objektov ne bi smela ustvariti, saj bi to pomenilo skrajno stanje, do katerega naj iz običajnih začetnih pogojev ne bi bilo mogoče priti.
Takšne razprave ne pomenijo, da je termodinamika omajana, temveč da jo fiziki preizkušajo v razmerah, ki so daleč od vsakdanjega sveta laboratorijev. Če se bo izkazalo, da so ekstremne črne luknje skladne s temeljnimi zakoni, bo to okrepilo vtis, da so ti zakoni presenetljivo splošni; če pa bo prevladalo stališče, da ostajajo nedosegljive, bo to termodinamiko utrdilo kot teorijo z zelo ostrimi omejitvami.
Na začetek sedemdesetih let, ko so se vprašanja o posledicah splošne relativnosti za podobo vesolja šele izostrovala, sega tudi čas, ko je bil Jacob Bekenstein podiplomski študent na univerzi Princeton v ZDA. Njegova generacija je postavila oder za današnje razprave o tem, kako daleč se lahko raztegnejo isti zakoni termodinamike – od parnih strojev do robov črnih lukenj.