Kitajska po nekaterih ocenah obvladuje približno 70 % svetnega rudarjenja redkih zemelj, pri separaciji in predelavi pa celo okoli 90 % zmogljivosti. Takšna koncentracija proizvodnje v eni sami državi daje Pekingu izjemen vpliv na svetovno oskrbo s temi strateškimi materiali.
Za Evropo to pomeni izrazito ranljivost. Vsaka motnja v izvozu iz Kitajske bi lahko hitro prizadela ključne proizvodne verige v državah EU, zato v evropskih prestolnicah razprava o strateški neodvisnosti dobiva vse večjo težo.
Da takšno tveganje ni teoretično, je pokazalo že leto 2010, ko je Kitajska blokirala izvoz ključnih redkih zemelj na Japonsko. Ukrep je tedaj služil kot jasno opozorilo, da lahko geopolitični spor v hipu ohromi dostop do nujnih surovin.
Negotovost danes dodatno povečuje trgovska napetost med ZDA in Kitajsko. Po nekaterih navedbah naj bi se trgovinsko premirje glede izvoza redkih zemelj izteklo novembra 2026, kar v Evropski uniji krepi občutek nujnosti, da zmanjša odvisnost od kitajskih dobav in poišče alternativne vire.