Argentinski psihoanalitik in pisatelj Gabriel Rolón psihoanalizo opredeljuje kot umetnost poskusa, da človek ne izpolni svoje usode. Po njegovem terapija ni prilagajanje že zapisanim scenarijem, temveč poskus, da posameznik odstopi od poti, ki so mu jo začrtali drugi.
V središče svojega razmišljanja postavlja nadjaz, ki ga razume kot prostor zunanjih diskurzov in glasov, kjer prebivajo predstave o tem, kakšna naj bi bila človekova usoda. Ti glasovi so po njegovem mnenju tisti, ki posamezniku narekujejo, kaj naj bo in kako naj živi.
Srečo Rolón opiše kot zmožnost, da se človek zazre vase, ne da bi ob tem čutil sram zaradi tega, kdo je. Takšen pogled navznoter po njegovem omogoča, da se posameznik vsaj deloma osvobodi teh zunanjih ukazov in pričakovanj.