V slovenskem javnem prostoru se hoja po gozdu vse pogosteje opisuje kot učinkovita oblika telesne vadbe, ki se od hoje po asfaltu razlikuje prav zaradi neravnega terena. Zagovorniki takšnega pristopa poudarjajo, da korenine, kamni, blato in vzponi od sprehajalca zahtevajo več stabilizacije trupa, gležnjev in stopal kot enakomerna ravna podlaga.
V isti razpravi se pojavlja tudi trditev, da lahko hoja po gozdu, kadar pot dovolj niha in je tempo hoje hiter, deluje kot oblika aerobne vadbe. Po teh pogledih naj bi se sprehod po razgibanih gozdnih poteh približal treningu vzdržljivosti, ne le sprostitvi v naravi, če si posameznik izbere ustrezno zahtevno pot in dovolj živahen korak.