Digitalno ljubosumje opisujejo kot občutke negotovosti in nadzora, ki se pojavijo, ko partner svoje razmerje spremlja prek zaslona. Veronico Rossi, ki jo opisujejo kot klinično psihologinjo in seksologinjo, navajajo, da takšno ljubosumje ne izhaja toliko iz dejanj druge osebe, temveč iz načina, kako sami razlagamo dvoumne sledi na družbenih omrežjih, od všečkov do novih sledilcev. Po njenem mnenju so ti signali pogosto brez jasnega pomena, naš um pa jih zapolni s scenariji, ki potrjujejo naše strahove.
Kot ilustracijo takšnih digitalnih ritualov navajajo par Beyoncé in Jay-Zja, za katera se trdi, da sta si na Instagramu edina, ki si medsebojno sledita. Opazovalci iz tega sklepajo na idealno zvestobo ali na potrebo po nadzoru. Pri tem se – opozarja Rossi – bolj razkrivajo njihove lastne predstave kot dejanski odnos para.
Rossi opozarja, da je tveganje v tem, da ljudje začnejo bolj živeti v zgodbi, ki si jo sproti pišejo iz digitalnih drobtinic, kot pa v odnosu, kakršen v resnici je. Digitalno ljubosumje zato razume predvsem kot ogledalo notranjih negotovosti, ne kot zanesljiv dokaz partnerjevega vedenja.