Ko je človek utrujen, pod velikim pritiskom, prestrašen ali neprespan, možgani pogosteje vključijo globlje, evolucijsko starejše strukture, kot je amigdala, namesto prefrontalne skorje. Ta preklop iz “razumske” v bolj instinktivno obdelavo informacij kaže, kako se genetske predispozicije in trenutni pritiski prepletajo pri naših odzivih na obremenitve.
Na ravni možganov je prefrontalna skorja opisana kot sedež načrtovanja, presoje in samokontrole. Globje strukture, povezane z odzivi, ključnimi za preživetje, nosijo več instinktivnega vedenja.
Vedenjski genetik Robert Plomin trdi, da geni pojasnijo bistveno več razlik med posamezniki kot okoljski dejavniki, zato postavlja dednost v središče razumevanja človeškega vedenja. V tem okviru se uporablja pojem genetske nastavitvene točke, ki opisuje težnjo organizma, da se po spremembi vrne v svoje običajno ravnovesje oziroma homeostazo.