Psihologinji Ciara Greene in Gillian Murphy opozarjata, da luknje v spominu niso nujno znak okvare. Razumeta jih kot lastnost sistema, ki nam omogoča preživeti vsakdan. Po njunem možgani ne shranjujejo vsega, ampak aktivno filtrirajo in blažijo preteklost, da ostanemo funkcionalni v sedanjosti.
Priklic spomina pojasnjujeta kot rekonstrukcijo. Dogodek vsakič znova sestavimo, podrobnosti prebarvamo z aktualnimi čustvi in tako ustvarimo nekoliko nov zapis. S tem se njuno razumevanje navezuje na delo psihologinje Elizabeth Loftus, ki je že v 90. letih pokazala, kako zlahka nastanejo lažni spomini. Spomin je primerjala z odprto enciklopedijo: »Die Erinnerung ist ein bisschen wie Wikipedia: Sie können reingehen und Änderungen vornehmen, aber andere können das auch.«
Ostaja pa odprto, kje poteka meja med prilagodljivo pozabljivostjo in bolezenskimi stanji, kot sta demenca ali Alzheimerjeva bolezen.