Med opisanimi primeri šolskih povratnih informacij je starš, ki se na nizko oceno iz matematike odzove z besedami, da matematika nikoli ni bila otrokova močna stran. V drugem primeru učitelj ob napačnem računu preprosto pripiše opombo, da je naloga rešena malomarno.
Oba odziva preusmerita pozornost z konkretne napake na domnevne stalne lastnosti učenca. Namesto pojasnila, kje se je izračun zalomil ali kako bi ga lahko popravil, otrok prejme sporočilo o sebi kot o nekom, ki za matematiko preprosto ni in ki dela malomarne napake. Takšni primeri odpirajo razpravo o tem, kakšno vlogo ima jezik pri povratnih informacijah in kako močno lahko oblikuje učenčevo predstavo o lastnih sposobnostih ter o tem, ali se sploh splača vztrajati pri zahtevnejših nalogah.