Angleški oče je svojo osebno zbirko kart Pokémon petnajst let hranil na domačem podstrešju, preden se je znova resneje posvetil kartam iz mladosti.
Po njegovih besedah ga je k temu, da je znova odprl škatle in pregledal vsako karto posebej, spodbudila zgodba o paru, ki je z zaslužkom od prodaje kart Pokémon prišel do opaznega zneska. Zato se je odločil preveriti, kaj skriva njegova lastna zbirka po petnajstih letih pozabe.