Ob vse pogostejših sušah postaja namakanje eden ključnih ukrepov za prilagajanje slovenskega kmetijstva vremenskim ekstremom. Strokovnjak za namakanje iz Kmetijsko gozdarskega zavoda Ptuj Marko Černe meni, da bi morala država poenostaviti umeščanje manjših namakalnih sistemov in kmetom znova omogočiti uporabo obstoječih vodnih zadrževalnikov. Černe predlaga, da bi manjše namakalne sisteme podobno kot manjše rastlinjake uvrstili med kmetijsko opremo. S tem bi po njegovem bistveno skrajšali postopke za njihovo postavitev.
Največ težav trenutno predstavlja pridobivanje vodnih soglasij, omejene pa so tudi možnosti uporabe vodotokov. Obenem po Sloveniji obstaja več zadrževalnikov, ki so bili prvotno zgrajeni prav za namakanje, vendar se je njihova namembnost pozneje spremenila. Med njimi so Požeg, Medvedce, Trojiško, Blaguško, Gajševsko, Ledavsko in Perniško jezero. Černe meni, da bi morali te vodne vire ponovno vključiti v sistem namakanja in tam, kjer je mogoče, graditi tudi nove zadrževalnike.
Vrtine po njegovem v ekstremnih sušnih razmerah niso dolgoročna rešitev, saj pomanjkanje padavin z zamikom vpliva tudi na podzemne vode. Namakanje bi zato po njegovem morali obravnavati kot enega prednostnih strateških ukrepov za zagotavljanje stabilnejše kmetijske pridelave.