Po nekaterih poročilih iz zavarovalniškega sektorja naj bi bili zaposleni deležni pritiskov, naj v svojih analizah zmanjšujejo obseg možnih izgub, da bi zavarovalnice ohranile premije na ravni, ki je še sprejemljiva za stranke. Takšne navedbe odpirajo vprašanja o preglednosti notranjih modelov in o tem, ali so tveganja, ki jih nosijo police, ocenjena pošteno do vseh vpletenih.
Isti viri opozarjajo, da tak način podcenjevanja tveganj, s katerim naj bi umetno vzdrževali nižje premije, ne bi bil omejen le na posamezne primere, temveč bi lahko bil razširjen pojav. Če bi se to potrdilo, bi to pomenilo sistemski problem: zavarovanci bi sklepali pogodbe na podlagi podcenjene nevarnosti, zavarovalnice pa bi v primeru večjih škodnih dogodkov tvegale nenadne skoke cen ali težave z izplačili.
Ob takšnih očitkih se sektor znajde med tržnim pritiskom po nizkih cenah in nujo, da se tveganja ocenjujejo dovolj konservativno, da sistem ostane vzdržen tudi v krizi.