V odraslosti se posamezniki, ki so bili kot otroci pretirano zaščiteni pred žalostjo, po nekaterih ocenah pogosto težko spopadajo z osnovnimi čustvi, kot sta žalost in jeza. Kadar se žalosti ne morejo izogniti, skušajo po istih ocenah nadzor povrniti s samokritiko in prevzemanjem krivde nase. Obenem se težje poberejo že po manjših nevšečnostih ter znova in znova podoživljajo negativne scenarije, namesto da bi jih predelali in se od njih odmaknili.
Pretirana zaščita otrok pred žalostjo lahko po teh navedbah dolgoročno oslabi njihov čustveni razvoj. Ko starši posredujejo pri vsaki težavi in jo rešijo namesto otroka, se s tem odpovedo priložnosti, da bi se otrok učil, kako sam prenesti neprijetna čustva. Otroci, ki smejo čutiti celoten razpon občutkov, vključno z žalostjo, naj bi tako v odraslosti postajali čustveno stabilnejši in odpornejši.