Sivka, rožmarin, netresk (Sedum) in volnasti čistec (Stachys byzantina) veljajo za posebej primerne rastline za suha, sončna ali prodnata rastišča. V takem vrtu strukturo brez potrebe po nenehnem obrezovanju zagotavljajo tudi okrasne trave, med njimi Stipa in Miscanthus.
Poletni dopust zato ni nujno sinonim za ožgane grede in ovenele lonce, če je vrt zasnovan z rastlinami, ki bolje prenašajo sušo. Vrtnarski strokovnjaki med temeljnimi pravili poudarjajo, da naj vrtnar izbere rastline za vrt, ki ga res ima – glede na sonce, veter in tip tal – ter da lahko brez slabe vesti presliši slab nasvet. Rastline, odporne na sušo, pogosto prepoznamo po srebrnih ali ozkih listih, aromatičnem listju, mesnatih steblih ali globokem koreninskem sistemu.
Pozno poletje lahko barvno obogatijo žajbelj, rman (Achillea) in verbena (Verbena bonariensis), ki so priporočene prav za obdobje, ko večina zgodnjih trajnic že zaključi cvetenje.
Za posode so kot zanesljiva izbira navedene pelargonije, saj dobro prenašajo tudi delno izsuševanje substrata. Afriške lilije (Agapanthus) pa pred odhodom po nasvetih strokovnjakov zahtevajo temeljito zalivanje, da v vročinskem valu ohranijo cvetne stebla.
Sodobni pristopi k urejanju vrtov ob tem poudarjajo, da uporaba odpornih vrtnarskih “zvezd” ne izključuje avtohtonih in okolju prilagojenih vrst, temveč naj jih dopolnjuje ter tako povečuje odpornost in naravno ravnovesje vrtov.