Rožmarin vsebuje spojino 1,8-cineol, za katero navedbe navajajo, da naj bi upočasnjevala razgradnjo acetilholina, živčnega prenašalca, povezanega z delovanjem spomina. Pogosto je izpostavljena tudi karnozična kislina, ki ji pripisujejo antioksidativno delovanje, zaščito možganskih celic pred poškodbami ter zmanjševanje vnetnih procesov. Te navedbe dodajajo še, da naj bi uživanje ali vdihavanje rožmarina izboljševalo prekrvavitev možganov ter s tem dovod kisika in hranil.
Povezava med rožmarinom in spominom ima dolgo zgodovino. V antični Grčiji in Rimu naj bi si učenci pred izpiti v lase zatikali vejice rožmarina, ker so verjeli, da jim pomaga pri učenju in izboljšuje spomin. Skupna rdeča nit teh trditev je prepričanje, da bi lahko rožmarin igral posebno vlogo pri ohranjanju spomina.