Staranje je naraven biološki proces, ki ga ni mogoče povsem ustaviti, a ga je po splošnem razumevanju mogoče upočasniti z načinom življenja. Viri omenjajo nabor sedmih vsakdanjih navad, ki naj bi pomagale ohranjati tako telo kot um v boljši formi tudi v poznih letih.
V tem okviru upokojitev ni več razumljena kot točka umika iz aktivnega življenja, temveč kot prehod v drugačno, a še vedno dejavno obdobje. Odmik z delovnega mesta sam po sebi ne zahteva tudi umika iz družbenega in osebnega angažmaja.
Ključna za takšno razumevanje kakovostnega staranja sta družbena vključenost in stalna intelektualna dejavnost, ki ju viri opisujejo kot osrednja stebra ohranjanja polnega in dostojanstvenega vsakdana v poznejših letih.