V Sloveniji in na Slovaškem je po podatkih za leto 2025 le 3,5 odstotka prebivalcev živelo v gospodinjstvih, ki za stanovanjske stroške namenijo več kot 40 odstotkov razpoložljivega dohodka. V Evropski uniji je bil takšnih prebivalcev 7,7 odstotka. Razlike med državami so ostre: stopnja preobremenjenosti sega od 26,4 odstotka v Grčiji in 23,4 odstotka na Danskem do 11,2 odstotka v Nemčiji.
Kljub temu se Slovenci med mladimi osamosvajajo pozneje kot povprečje EU. Iz starševskega doma odidejo pri 29,1 leta, medtem ko je evropsko povprečje 26,5 leta. Nizka uradna preobremenjenost zato sama po sebi ne pomeni, da je stanovanje lahko dostopno, zlasti za mlade.
Kazalnik preobremenjenosti s stanovanjskimi stroški temelji na pragu, po katerem je gospodinjstvo preobremenjeno, če za stanovanje plačuje več kot 40 odstotkov razpoložljivega dohodka. V eni od evropskih analiz za leto 2019 je delež stanovanjskih stroškov v razpoložljivem dohodku celotnega prebivalstva znašal 25,9 odstotka. Analize OECD opozarjajo, da so gospodinjstva z najnižjimi dohodki pri tem nesorazmerno bolj obremenjena.
Kazalnik meri tiste, ki že plačujejo stanovanje, in ne zajame mladih, ki zaradi visokih cen sploh ne morejo na trg ter ostajajo v starševskem gospodinjstvu. Eurostat za isti kazalnik sicer pozna ločene podatke po statusu bivanja, od lastnikov do tržnih najemnikov, a v politiki in javni razpravi se pogosto uporablja le skupna številka, ki pritiske v najdražjem segmentu zabriše. Strokovne študije obenem poudarjajo, da stanovanjska politika formalno ostaja v pristojnosti držav članic, saj institucije EU na tem področju nimajo neposrednih pristojnosti.