Nekateri strokovni viri opisujejo, da so zdravniki sindrom suhega očesa v preteklosti obravnavali kot razmeroma redko diagnozo, povezano predvsem z omejenim številom bolnikov. Po teh navedbah je šlo za stanje, ki ga v ambulantah niso srečevali pogosto, zato tudi ni bilo v ospredju širše javne razprave.
Danes zdravstveno osebje poudarja predvsem pomen preprostih preventivnih ukrepov, ki jih lahko posameznik uvede sam. Med njimi izpostavljajo zavestno pogostejše mežikanje večkrat čez dan, kar naj bi pomagalo obvladovati sindrom suhega očesa in lajšati z njim povezano nelagodje.
Bralkam in bralcem, ki opažajo dalj časa trajajoče težave z očmi, ostaja ključni nasvet nespremenjen. Ob vztrajnem pekočem občutku, draženju ali motnjah vida naj se za natančno diagnozo in zdravljenje obrnejo na zdravnika ali oftalmologa.