Umetna inteligenca danes raziskovalcem pomaga pri rekonstrukciji antičnih besedil in hkrati omogoča ustvarjanje domišljijskih fotografij koncentracijskega taborišča Auschwitz. Takšen razpon med raziskovalno pomočjo in ponarejanjem dokumentov odpira vprašanje, kako v digitalni dobi ohraniti zaupanje v zgodovinske vire in razmejiti avtentično izvirno gradivo od kasnejših posegov algoritmov.
Uporaba umetne inteligence pri dekodiranju starodavnih zapisov se kaže kot tehnološki preboj, ki bi lahko raziskovalcem odprl nove poglede na deloma ohranjeno ali težje berljivo gradivo. Vsaka takšna rekonstrukcija pa zahteva jasna pravila preglednosti in preverljivosti, sicer se meja med znanstveno hipotezo in gotovim zgodovinskim dejstvom hitro zabriše.
Še občutljivejša je možnost, da umetna inteligenca ustvarja nove podobe Auschwitza, ki nikoli niso nastale, a lahko delujejo kot navidezni vizualni “dokazi”. Takšni ponaredki bi lahko okrepili zgodovinski revizionizem in spodkopali zaupanje v arhive, zato bo morala stroka vzpostaviti stroge standarde preverjanja in označevanja gradiva, ki ga sooblikuje umetna inteligenca.