Umetna inteligenca naj bi nenehno odkrivala nove varnostne ranljivosti v programski opremi, ki jo uporabljajo bolnišnice, vladne ustanove in banke kot del kritične infrastrukture. Če so takšna odkritja resna in ponavljajoča se, bi to pomenilo, da napredni algoritmi razkrivajo šibke točke v digitalnih sistemih, ki jih obstoječi varnostni pregledi niso zaznali. Odpirajo se vprašanja, kako bodo razvijalci in upravljavci teh sistemov prilagodili svoje pristope, da bodo sledili tempu avtomatiziranega iskanja ranljivosti in hkrati preprečili morebitne zlorabe teh orodij.