Umetna inteligenca se že pojavlja v književnosti: po nekaterih navedbah sodeluje pri nastajanju priročnikov in leposlovnih romanov, medtem ko se založniki in avtorji pospešeno učijo, kako jo vključiti v svoje procese. Vprašanje, kakšno mesto naj ima pri pisanju, se zato odpira z novo ostrino.
Založniki in avtorji iščejo načine, kako ta orodja uporabiti pri nastajanju besedil in pri uredniškem delu, hkrati pa ohraniti lastne ustvarjalne in strokovne standarde. Proces prilagajanja je za literarno industrijo kompleksen, saj se tehnološke zmožnosti razvijajo hitreje, kot se lahko oblikujejo jasna pravila in navade rabe.
Takšen premik sili književno polje v razmislek, kdo je v resnici avtor besedila, kako meriti izvirnost in koliko avtomatizacije bodo bralci pripravljeni sprejeti. Od odgovorov na ta vprašanja bo odvisno, ali bo umetna inteligenca v književnosti razumljena predvsem kot orodje ali kot tekmec.