Kostel – prijetno presenečenje za Ingrid

Tokrat se je voditeljica oddaje Zlati ključi Ingrid Ulaga odpravila v Kostel. “O teh koncih pred oddajo res nisem vedela kaj dosti. Vedela sem recimo to, da imamo tam še pravi pragozd, da je celotna regija zanimiva za daljše dopustovanje, saj je kočevsko bogato s kulturno dediščino, neokrnjena narava pa je prepletena s številnimi potmi, ki vabijo k raziskovanju peš ali s kolesom. Pa seveda čiste vode in odlični pogoji za nora vodna doživetja. Poleg tega Kočevsko spoštuje visoke higienske standarde in protokole ter dodatna trajnostna priporočila, ki so združena pod znakom, kaj vse je tam, saj sem bila res prijetno presenečena,” pravi Ingrid.

Ingrid je sprva izvedela nekaj osnovnih stvari o Kostelu. Ta zemljepisno razgibana in v etnografskem pogledu zanimiva pokrajina leži na jugovzhodni meji Slovenije, ob mejni reki Kolpi. Kostel obsega 5.667 hektarjev in ima okoli 700 prebivalcev. Redko naseljeno, močno gozdnato, predvsem pa z listnatim drevjem poraslo pokrajino označujejo značilne kraške planote s številnimi vrtačami in vrhovi, ki se vzpenjajo od 550 m do 901 m nadmorske višine. Kostel dolguje svoje poimenovanje kostelskemu gradu oz. naselbini pod njim, ki je prvič omenjen kot Costel leta 1336.

Med naravnimi znamenitostmi, ki jih najdete v tej občini, si je Ingrid najprej ogledala slap Nežice in Kurjo Glavco - to je večji kamen, ki obeležuje spomin na turške vpade. Tam naj bi Turki sekali glave, ki so jih zaplenili lokalnim kmetom.

Kostel je dežela vode, ne samo zaradi reke Kolpe, temveč tudi zaradi njenih številnih pritokov in ponikalnic, ki tečejo po kraškem površju. Atraktiven je zlasti slap Nežica, ki se nahaja ob glavni cesti v Kostelu. Zanimiva pa je tudi Kostelska planinska pot, ki so jo uredili in označili prizadevni domači planinci pred leti. Z njo so popestrili možnost različnih sprehodov po Kostelu. Pot vodi mimo številnih naravnih in kulturnih znamenitosti. Krožna Grajska pešpot pa je nekoliko krajša od planinske poti in se začne in konča v vasi Žaga ob Kolpi.

Ponedeljkovo oddajo je Ingrid zaključila v mlinu in žganjekuhi. Mlin Grbac ima res dolgo tradicijo, saj je bil omenjenže leta 1494! Zraven njega se nahaja učna kmetija, na kateri lahko spoznate ogrožene živalske vrste - drežiško kozo, kravo ciko in  kokoši štajerke. Na kmetiji se lahko okrepčate s pisanim kruhom, pravim kmečkim zajtrkom (žganci z mlekom in drugimi dobrotami), si ogledate mlin, sodelujete pri kmečkih opravilih in opravite nakup izdelkov. Po žganje pa se odpravite v Selo pri Kostelu, kjer je doma Anica Padovac. V Kostel naj bi se rakija razširila s prihodom Uskokov, zlasti ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja, kuhanje pa se je močno razširilo v začetku 19. stoletja, ko so grajski zasadili večje površine sadovnjakov. V preteklosti so domačini po gozdovih pobrali tudi vse sadeže lesnik, ki so bili za žganje zelo dobri. 

Območje Kostela je bogato tudi s številnimi kraškimi jamami, zato se je Ingrid v drugi oddaji najprej odpravila raziskovati jame. Na poti ob Kolpi med vasema Žaga in Žlebi so kar tri jame. Jelovička jama je dolga 184 metrov, Mihova in Kobilna jama sta krajši, v vse pa je možno vstopiti in jih raziskati. Jame Bilpa ležijo na meji z Občino Kočevje. V njih je narava izoblikovala več človeških, živalskih in vraževernih likov. Z vraževerjem je povezana tudi zgodba Bilparske stene, v kateri naj bi prebival sam vrag. Vsakega mimoidočega je pospremil z rjovenjem in metal dol kamenje in pesek. Ampak to ni edini vrag v okolici! Ingrid se je namreč kasneje odpravila do poti Mikulovega vraga - to je del Krožne poti, ki vodi po robu pragozda Krajc-Bukovje, ki je zaščiten gozdni rezervat in je najnižje rastišče jelke, ne le v Sloveniji, temveč tudi v Evropi. Mikulov vrag je legendarni kostelski vragec, ki se je udomačil na Mikulovi kmetiji v vasici pod gradom Kostel. Gospodinja mu je morala kuhati fižol, fažun po kostelsko, on pa se je izbirčno pačil: »Mehku, trdu, mehku, trdu …« in trde fižolčke metal ljudem v glavo. Čeprav ga je gospodar, naveličan vražje nadležnosti, poskusil zvezanega in oteženega s kamni vreči v Kolpo, je bil vragec doma že veliko pred njim.

V zadnji, tretji oddaji pa si bo Ingrid natančno ogledala grad Kostel. Pred njim so vislice, na katerih so na smrt obsojene kršitelje obešali samo na določene štiri dni v tednu: v ponedeljek, torek, četrtek in nedeljo. Grad Kostel je edini slovenski grad, čigar letnica njegove prve omembe kot Graffenwarth v ohranjenih pisnih dokumentih – 1336 – se v celoti ujema s poštno številko kraja Kostel, ki je po naključju prav tako 1336. Kamniti grad Kostel se mogoči na koničasti vzpetinici v kanjonu rekel Kolpe v istoimenski pokrajini Kostel. Grad je v srednjem veku predstavljal pomembno točko, zlasti v času turških vpadov. Turkom je uspelo priti za grajsko obzidje le enkrat, leta 1578, in še takrat s prevaro – Turki so se preoblekli v hrvaške kmete in se celo z dojenčki na rokah pretvarjali, da so begunci, ki bežijo pred Turki. Domačini so jim gostoljubno ponudili zatočišče in jih spustili za obzidje, prevarantski begunci pa so ponoči spustili noter preostalo turško vojsko, ki je napadla prebivalce, izropala grad in s seboj odpeljala veliko jetnikov. V prihodnjih stoletjih je grad utrpel dva uničevalna požiga. Prvega leta 1809, ki ga je zaradi upora Francozom (to je bila največja vstaja proti francoski okupaciji na slovenskem) zagrešila Napoleonova vojska, in drugega konec leta 1943, ko so grad požgali partizani, da ga ne bi zavzele domobranske enote. Sicer pa je grad s pripadajočim spodaj ležečim trgom drugi največji grajski kompleks v državi (največji je celjski). Ingrid si je v gradu ogledala stalno razstavo, pa tudi igrala igro pobega, ki je tematsko vezana na resnična zgodovinska dejstva gradu in pokrajine Kostel, tako da se med zabavnim podvigom tudi veliko naučite.