Ta teden je ponovno na našem sporedu družinska potopisna serija z naslovom Okrog srca do sveta, v kateri bomo lahko spremljali potovanje družine Grubar po Balkanu.
“Zame je velik izziv to serijo premierno prikazati na televiziji, kot je TV3. Večkrat sem že štartal s kakim avtorskim projektom, ki ga noben urednik ni štekal v njegovi predčasnosti, na kaki manjši televiziji, pa je dobra vsebina nadomestila manjko permanentnih gledalcev in potisnila manjšo televizijo med ali celo nad zvezde stalnice,” pravi Tomaž Grubar iz produkcije Mangart, ki je ustvarila med drugim oddajo Odklop, serijo Ena žlahtna štorija in številne druge zelo gledane vsebine.
V času, ko smo vse bolj obsedeni od varnosti in nevarnosti, zaprtih meja, epidemij in gospodarskega in političnega sesuvanja, je vzeti kolo in z ženo in z dvema sorazmerno majhnima otrokoma odriniti na pot brez telefonov, brez interneta, brez varnega avtomobila, letala, avtobusa … v tuje kraje, kulture, jezike, kulinariko s pridruženimi telesnimi napori, veliko vročino, strmimi klanci … veliko dejanje. “Enostavno je zajahati kolo in se sam ali v družbi prijateljev odpeljati na Kitajsko. Oditi z otrokoma starima 4 in 11 let, z družino, z ženo, ki kar rada sika in teži (smeh), pa je čisto neka druga dimenzija,” pravi Tomaž, ki poudari, da se na takem potovanju dobro vidi stanje v družini: “Če so odnosi slabi, jih bo ta napor in pot še poslabšala. Če so odnosi dobri in spoštujoči, bodo postali še boljši.”
Kakšni so njihovi odnosi, bo seveda razkrila serija, ki je nekakšna doku drama z elementi resničnostne televizije. “Imeli smo začrtano pot in cilj, a ko smo krenili, se je na začrtani poti začelo dogajati po svoje. In to daje potovanju in oddajam pečat resničnosti. Svoja otroka sva odpeljala po neobičajni poti, da bosta imela referenco razlike med družino, ki sede v klimatiziran avto in se ob gledanju ameriških filmov odpelje na dopust. Tam jih čaka rezerviran hotel ali kamp, vse predvideno, načrtovano … Pri nas je bilo ravno obratno! Nobenega prenočevanja nismo planirali vnaprej, ker nikoli ne veš, do kam boš tisti dan z biciklom pribrcal. Kje te bo ustavil dež, kje gumidefekt ali padec ali zastrupitev s hrano. Vse to smo doživeli in preživeli! Padce, zastrupitve, albansko bolnišnico, sončarice, ureznine in pike, a smo prišli do konca. Pot nas je vodila skozi Sloveniji, Hrvaško, BIH, Srbijo, Črno goro, Albanijo, Grčijo in Italijo do doma. Prevozili smo dobrih 600 km s kolesi, 1000 z vlaki in z ladjo pot od Grčije do Trsta. Na poti je bilo vroče. Rekord je bil v Banjaluki 43 stopinj. Na poti smo se hladili v mnogih rekah, jezerih, morju. Najlepša plavanja smo izkusili z rekami Kolpa, Una, Bosna, Željeznica, Tara, Piva, Drina, Drim, Aos, Voidomatis, Acheron, pa Jadransko in Jonsko morje. Na poti smo sobivali s katoliki, pravoslavci, muslimani. Sporazumevali smo se v jezikih bivše Juge, pa angleško in Italijansko. Pa z rokami,” pove v smehu Tomaž, ki se rad spominja tudi kulinaričnih dobrot in naravnih lepot: “Jedli smo domače jedi na žlico. Čorbice. Veliko sadja in zelenjave. V Albaniji smo se s sladoledom zastrupili. Najvišja točka poti je bilo Sedlo na Durmitorju, kjer smo pedala privrteli do nadmorske višine 1907 metrov nad morjem. Na dan smo prevozili od 40 do 100 km. Najtežja etapa je bila od Foče v BIH do Žabljaka v Črni gori. Strošek prevozov z vlakom je minoren. Za vse nas in kolesa smo za tistih dobrih 1000 km odšteli manj kot 200 evrov. Prenočevanje v hostlih in hotelih pa nas je prišlo od 15 do 100 evrov na družino z zajtrkom. Na poti smo se srečali z magistralnimi cestami, stranskimi cestami in tudi z makedamom v Albaniji. Doživeli smo nekaj tehničnih okvar na kolesih, nekaj poškodb na sebi, nekaj preluknjanih zračnic … Hrano smo si kupovali v obcestnih prodajalnah, nekaj pa smo jedli tudi v gostilnah. Vse je bilo zelo poceni. Burek smo dobili za 50 centov, čevapčiče za 1,5 evrov, čorbice po evro do dva … To je bilo seveda leta 2013, v desetletju se je gotovo tudi to že spremenilo,” doda Tomaž, ki je seveda mislil, da bo serija prišla prej na male ekrane, vendar je imel vmes tudi kup drugih projektov: “Res je žalostno, da serija prihaja na spored po devetih letih od kar je bila izvedena. Nekaj krivde za takšno zamudo je tudi na moji strani, ker kar nekaj let obilice materiala nisem utegnil pregledati, urediti, sinkati, grobo montirati, saj sem več kot na polno delal na projektih od katerih živimo. Recimo priljubljena Ena žlahtna štorija. Žalostno je, da v Sloveniji od dokumentarnih vsebin ne moreš preživeti. In če hočeš tak projekt res izpeljati, te lahko reši le kak državni dodatek ali plačevanje iz lastnega žepa. Zadnje čase je na televizijah vse več vsebin, ki so neprimerne za otroke in mlajše mladince. No, naša pa je ravno obratna. Serija namreč vključuje prizore, ki so zelo primerni za otroke. Lahko jo gledajo sami. Še bolje pa, da v spremstvu staršev in skrbnikov, ki bodo ob gledanju morda prišli na idejo, da se s svojo družino odpravijo na kako podobno pot.”
Tomaž si vsekakor želi, da bi serija gledalce tako navdušila, da bi tudi sami čez čas krenili na kakšno popotovanje. Za začetek pa uživajte z družino Grubar na TV3.
