V zadnjem desetletju lahko na vsakem koraku opažamo, da je nivo komunikacije drastično padel. Žaljivke, ki jih danes slišimo v parlamentu, na ulici, pa beremo na družbenih medijih …, bi nas nekoč zbodle, zdaj pa smo očitno že vsega vajeni. A ni prav, da je tako! In na srečo ni nujno, da tako ostane. Kajti enako, kot slabi vzgledi vlečejo navzdol, lahko z malo volje začnemo iskati lepše izraze in se navadimo lepšega sporočanja. To pa sporoča tudi izvrstna slikanica Princesa kamnitih besed Bine Štampe Žmavc, ki je izšla pri založbi Miš.
Glavna junakinja zgodbe je princesa, ki ni znala izreči prijazne besede. Vse okoli sebe je neprestano zbadala in žalila, celo za lastnega očeta, torej kralja, ni našla lepe besede. Žrtev njene neprijaznosti so bili guvernanta, pa baletni mojster, učitelj spineta, kuhar in vrtnar. Dojilja je bila prepričana, da je dekle nekoč pogoltnilo zrno ognjenega popra hudobnega škrata, ki jo je zapeklo v grlu, kadar je hotela izgovoriti kaj prijaznega. In še nekaj je trdila dojilja: „Vsak poper ima svoj zoper.“ Nekega dne se je le pojavil princ, ki je zaprosil za princesino roko in čeprav je tudi njega zasula z neprijaznimi besedami, je vztrajal, da jo vzame za ženo in popelje na svoj dvor. A tudi tam ni bilo nič drugače, celo tako daleč je šlo, da je hotelo prinčevo osebje zaradi princesinih žalitev nemudoma zapustiti dvor. Princ je naposled na pomoč poklical svojega čarovnika, ki je trdil nekaj podobnega, kot princesina dojilja: „Vsak poper ima svoj coper!“ Ko je tudi njega zasula z žalitvami, jo je čarovnik začaral, da se je vsaka njena neprijazna beseda spremenila v kamnito kocko. Princesa je bila kmalu zazidana za visokimi zidovi! Nato je dolgo dolgo časa molčala, tako dolgo, da je v njenem molku zrno ognjenega popra hudobnega škrata izginilo. Potem je začela plaho izgovarjati prijazne besede, ki jih je nekoč, nekje izgubila. Lepe besede so se spreminjale v mavrične mehurčke, ki so razblinjali trdne zidove, princesa pa je odtlej za vse našla prijazne besede, sploh pa za svojega princa!
Bina Štampe Žmavc se je tudi tokrat izkazala kot jezikovna virtuozinja, njena pravljica pa je izjemno dinamična in s presenetljivimi, izvirnimi obrati, pa tudi s samim likom neklasične princese od začetka pritegne bralčevo pozornost. Slikanica še dodatno zaživi tudi ob bogatih ilustracijah Anke Kočevar, ki nas popeljejo v grajske sobane in na grajske vrtove ter odlično pričarajo vzdušje, ki je ob princesinih neprijaznih besedah sprva mučno in naelektreno od slabe volje, naposled pa ob njenih prijaznih besedah postane zares pravljično.
