Kate Murphy je znana ameriška novinarka, ki je napisala knjigo o veščini poslušanja in (spo)razumevanja ter o tem, kaj izgubljamo, ko ne poslušamo. Knjiga z naslovom Ne poslušaš me! je izšla v slovenskem prevodu pri MK.
Se tudi vam zdi, da je danes vse manj ljudi, ki resnično znajo prisluhniti drugemu? V digitalnem svetu, v katerem lahko vsak razglaša, kaj si misli, ali se zabubi v mehurček svojih lastnih mnenj, misli in prepričanj, saj mu algoritmi na spletu ponujajo vedno nove in nove vsebine, ki v vsem ustrezajo tistemu, kar že itak misli, smo izgubili sposobnost prisluhniti sočloveku. To pa ni nepomembno, saj vpliva na naše razpoloženje, odnose. Zato ni čudno, da imamo epidemijo osamljenosti in izolacije, v zadnjem času pa tudi nestrpnosti in sovraštva.
Knjiga Ne poslušaš me! je torej hvalnica umetnosti poslušanja in hkrati žalostinka za čarobno veščino, ki očitno izginja iz naše kulture. Avtorica se je pogovarjala z nešteto ljudmi, od Nobelovih nagrajencev do brezdomnih malčkov, in v pomoč vsem, ki bi se na tem področju radi še malo izpopolnili, zbrala v priročniku številne primere dobrega in slabega poslušanja. Nasveti so uporabni, preprosti. »Morda se poslušanje zdi komu samoumevno,« pravi avtorica knjige, »toda kako dobro poslušamo, koga in v kakšnih okoliščinah, določa potek našega življenja – v dobrem ali slabem. In če pogledamo širše, naša kolektivna sposobnost poslušanja ali njeno pomanjkanje globoko vpliva na nas v političnem, družbenem in kulturnem pogledu.«
Strokovnjaki se strinjajo, da nas najbolj od vsega osrečujejo dobri odnosi. A če hočemo biti dobri prijatelji, ljubeči partnerji, dobri starši, vsekakor moramo znati dobro poslušati. Če pogledamo širše, pa naša kolektivna sposobnost poslušanja ali njeno pomanjkanje globoko vpliva na nas v političnem, družbenem in kulturnem pogledu, kar je lahko za nas celo usodno. Strokovnjaki kot primere slabega poslušanja najpogosteje naštevajo: skakanje v besedo, nejasni ali nelogični odgovori na to, kar je bilo pravkar izrečeno; pogledovanje na telefon, uro, po prostoru ali nasploh proč od sogovornika; nemir (mencanje, tapljanje po mizi, presedanje, klikanje s kulijem itd.). No, kar pomislite, ali tudi sami počnete kaj od tega, pa tudi o tem, kako se vi odzivate, kadar imate komunikacijo s človekom, ki res ni dober poslušalec.
Izsledki raziskav dogajanja v možganih med komunikacijo nam lahko veliko pove o medsebojnih odnosih in (spo)razumevanju. Nevroznanstvenik Uri Hasson je na primer s posnetki možganov z magnetno resonanco ugotovil, da je komunikacija tem boljša, kolikor se možganska dejavnost govorca prekriva z možgansko dejavnostjo poslušalca. To sovpadanje ali sinhronost možganskih valov je tako viden in izmerljiv dokaz prenosa misli, občutkov in spomina.
Avtorica navaja v knjigi številne dialoge, primere poslušanja: slabega in dobrega, ter komentarje strokovnjakov. Ob teh primerih se lahko preizkusite v veščini poslušanja in izboljšate svoj način komunikacije in sporazumevanja. Poslušanje je namreč izkušnja, ki sogovorniku potrjuje, da je sprejet takšen, kot je. Poslušalec lahko odgovarja s plehkimi krilaticami, hitro postreže s svojo izkušnjo ali pa se poglobi v prijateljevo stisko, ker opazi, kako mu je zadrhtel ali zamrl glas, in začuti, kaj ga v tem trenutku najbolj skrbi?
»Dober poslušalec«, preberemo v knjigi, »je nekdo, ki je odprt za izkušnje in ideje sogovornika in priznava njegove poglede.« Poslušalec ne poučuje, ne prigovarja, ne kritizira, ne ocenjuje in ne daje navodil, kako bi bilo treba kaj narediti. Dober poslušalec se osredotoči na govorca, zna poslušati tudi nasprotna mnenja, spodbuja, a ne preusmerja pogovora.
In še nekaj – dober poslušalec zna prisluhniti tudi svojemu notranjemu glasu.
