Distopične serije v zadnjih letih doživljajo pravi preporod. Začelo se je z Živimi mrtveci, nadaljevalo v enako veličastnem slogu z Deklino zgodbo, ki so ji med drugim sledili Črno ogledalo, Mož v visokem dvorcu, Kolonija, Stotica – in Distopija, ki jo lahko vsak ponedeljek ob 21.45 uri gledamo na TV3.
Kot se spodobi za vsako pravo distopično serijo, je tudi v seriji Distopija prihodnost zelo mračna. Človeštvo izumira. Zaradi svetovne epidemije neplodnosti divjajo vojne. Že 25 let se ni rodil noben otrok. Vsega je kriv identifikacijski mikročip, ki je bil vpeljal leta 2019. Njegov nepričakovan stranski učinek je bila neplodnost moških in žensk. Zaradi nemirov in verske histerije so leta 2023 uvedli vojno stanje, v katerem je človeštvo živelo 20 let in se skušalo sprijazniti z novimi razmerami. Zaprte so vse šole. Zadnja generacija se stara. Dva znanstvenika (Michael Copon in Simon Phillips) skušata odkriti teleportacijo oziroma časovni stroj. Ko jima po naključju uspe, se odpravita na pot brez povratka v leto 2017, v katerem skušata stopiti na prste korporaciji BIOCORP, ki je s svojim mikročipom zapečatila usodo človeštva. Vendar ima njuno dejanje nepričakovan in zlovešč učinek metulja.
Zamisel za serijo se je rodila leta 2014, ko sta Michael in Simon posedala v hotelski sobi in se pogovarjala o tem, kakšno serijo o potovanju skozi čas bi želela snemati. Vse svoje ideje sta nazadnje strnila v Distopiji. Prijatelja sta odigrala glavni vlogi in bila tudi za kamero gonila sila projekta, ki ga nista hotela predati v roke velikim televizijskim studiem, ampak sta želela, da ta ostane neodvisen oziroma da imata do končnega izdelka vse niti v svojih rokah. Režiser Paul Tanter je bil navdušen tako nad njuno zagnanostjo kot nad samo vsebino: »Všeč mi je dinamika med glavnimi štirimi liki (poleg Simona in Micheala sta to Sheena Colette in Eve Mauro), to, kaj so pripravljeni storiti, da bi drug drugega rešili. Ženska lika sta izjemno močna in poosebljata vse, za kar se moškima zdi vredno boriti. Poleg tega prenašata precej hujše udarce, kar se mi zdi še dodaten zanimiv razplet.« Michael, ki je začel kot Power Ranger in med drugim nastopil v drugem delu Kralja Škorpijonov, dodaja: »Najina lika imata isti cilj, rešiti svet. A tekom serije se zaradi tega, kako pristopiva k temu, odtujujeta, dokler to ne pripelje do izdaje.« Simon pojasni: »Moj lik si brez slabe vesti umaže roko s krvjo, da bi rešil ljubljeno žensko, Mikov pa noče ubiti dva tisoč ljudi samo zato, da bi rešil milijarde.«
Ustvarjalci serije se strinjajo, da so bili distopični romani, serije in fikcija včasih zgolj zanimivi za branje oziroma ogled, danes pa se v njih zrcali naš strah pred koncem sveta, kot ga poznamo, strah pred vse večjim nadzorom korporacij, pred podnebnimi spremembami in izgubo državljanskih pravic. Pričakovanje prihodnosti, kot nam jo slikajo, je lahko opozorilo, da bi bilo nekaj potrebno korenito spremeniti. Vse prevečkrat se zdi, da določeni elementi distopične fikcije spominjajo na dokumentarec. Ste na primer vedeli, da je v Alabami splav prepovedan, celo v primeru incesta ali posilstva? To srhljivo spominja na prihodnost v Deklini zgodbi. V senatu omenjene države prevladujejo moški in večina jih je seveda glasovala za sprejetje zakona. Amandmaje, ki so jih predstavile ženske (v 35-članskem senatu so samo štiri) so zavrnili. Obsedenost s tehnologijo in izginevanje sočutja, ki smo mu priča v distopičnih serijah, se je grozljivo izkristaliziralo pred časom, ko je 16-letna Malezijska storila samomor, potem ko je na Instagramu odprla anketo, s katero naj bi obiskovalci Instagrama odločili, ali naj umre ali živi. 69 odstotkov je kliknilo smrt. Tudi to smo že videli v marsikakšni seriji in žal ta niti ni bila distopična.
