Jacqueline Wilson, priljubljena britanska otroška pisateljica, je bila na obisku v Muzeju zapuščenih otrok Londonu. Njegov direktor jo je vprašal, ali je kdaj pomislila, da bi napisala knjigo o znani bolnišnici zapuščenih otrok v Londonu oziroma zapuščenih otrocih nasploh v viktorijanski Angliji. Tako se je rodila njena junakinja Hetty Feather, o kateri je pisala v številnih knjigah, doživela pa je tudi televizijsko različico, ki na TV3 prihaja 29. novembra. Na sporedu bosta kar dve epizodi, prva ob 22. uri in druga pol ure pozneje Naslovno vlogo je odigrala Isabel Clifton.
To ji sploh ni bilo težko, saj je Isabel med tremi najljubšimi zgodovinskimi obdobji poleg rimskega in srednjeveškega prav viktorijansko. Mladi igralki je bila trdoživa Hetty zelo pri srcu: »Všeč mi je, ker ji je mar dobrobit drugih, ker se nikoli ne ustavi, ko si zadane cilj, in želi vsem pomagati. Predvsem pa mi je všeč, kako zelo rada ima svojega brata Gideona, za katerega bi storila vse. To je zgodba o izgubi in upanju, nepričakovana obarvana s humorjem.« Na vlogo se sicer ni posebej pripravljala oziroma raziskovala, se je pa sproti čudila, kako drugače so živeli takrat, kako niso imeli različnih naprav in pripomočkov, brez katerih si danes življenja sploh ne znamo predstavljati.
Dogajanje serije Hetty Feather je postavljeno v leto 1887 London, ko 12-letno Hetty in njenega brata Gideona zapusti mama in sta se prisiljena znajti, kakor vesta in znata, v Bolnišnici za zapuščene otroke. Čeprav sta Hetty in Gideon izmišljena, je taka bolnišnica resnično obstajala. Njene korenine segajo 275 let v preteklost. Ustanovil jo je Thomas Coram in je prva v Londonu nudila domovanje otrokom, katerih matere niso mogle skrbeti zanje. Vsak otrok, ki so ga zapustili v bolnišnici, je bil krščen in je dobil novo ime. Matere so jim pogosto pustile kakšen spominek, s pomočjo katerega bi otroke lahko prepoznale, če bi se vrnile ponje. V petdesetih letih 18. stoletja so po Angliji odprli še več podobnih ustanov, v katere so sprejemali vse brez diskriminacije.
V primerjavi s celinsko Evropo, kjer so za sirote in najdenčke skrbele katoliške ustanove vse od 13. stoletja, so imeli na Otoku poseben zakon, s katerimi naj bi poskrbeli za revne družine na nivoju župnij. Vendar je denar dobivala samo Kristusova bolnišnica v Londonu, ustanovljena leta 1552. Leta 1676 pa so nezakonske otroke prepovedali. Na začetku 18. stoletja so imeli starši vse več težav, še posebej v Londonu. Zaradi ekonomske migracije s podeželja je prišlo do eksplozije prebivalstva in pomoč, ki je prihajala iz župnij, je bilo vse težje dobiti. Matere, ki niso mogle skrbeti za otroke ali so imele nezakonske otroke, so imele malo opcij: zapustiti otroke na pragu cerkva ali celo na smetiščih. Ocenjujejo, da je bilo vsako leto samo v Londonu zapuščenih okoli tisoč otrok. Na tako stanje je naletel Thomas Coram, ko se je leta 1704 vrnil iz Amerike. Potreboval je kar 17 let, preden mu je uspelo ustanoviti londonsko bolnišnico za zapuščene otroke.
