Vsako soboto ob 21. uri vam v oddaji Vinilni časi Jani Krmac predstavlja uspešnice in dogodke nekega leta iz preteklosti. Jani se tako po 12 letih vrača na TV3, kjer je nekoč že vodil različne oddaje, nekaj časa je bil tudi na TVS, potem pa se je za več kot desetletje posvetil drugim stvarem: naravnemu konjarstvu, dresuri živali, kaskaderstvu, … Jani je torej človek z zelo pestrim življenjem, zato smo ga povprašali tudi o tem.
Zakaj vam je všeč voditeljsko delo?
Od nekdaj sem imel to žilico, saj sem povezoval razne prireditve že v osnovni šoli. Nastopi pred množico ljudi me ne spravijo v zadrego. Sem komunikativen in radoveden. Držim se pregovora »Beseda ni konj«, zato rad sprašujem brez sramu. Pravijo, da je bolje zastaviti neumno vprašanje, kot pa nikoli vedeti odgovora.
Boste v oddaji tudi peli?
Oddaja sicer ni namenjena temu, da bi se predstavljal s svojimi avtorskimi skladbami. Vsekakor pa bom tudi sam zapel refren kakšne velike uspešnice, če bo seveda priložnost in če bo to primerno. Sicer pa si želim predvsem čim bolje predstaviti nekoč izjemno popularne pevce.
Glasbo imate sicer že v genih, kajne?
Ja, res je. Vsi v družini se ukvarjajo z glasbo, za nekatere je to primarna, za druge pa sekundarna dejavnost. Oče Branko Krmac je bil pevec in basist skupine Tramontana, Modri val, Domino, … Njegov brat, moj stric Boris Krmac, je bil pevec metal skupine Pomaranča, mama je igrala kitaro, starejša sestra je pevka v skupini Stino, mlajša sestra pa tudi poje in snema v studiu, ko je le čas.
Koliko živali imate zdaj doma?
Doma imam kar nekaj vrst živali, če na roke preštejem, jih je krepko čez 100 posameznikov. Seveda pa so za mojo dejavnost najbolj pomembni konji.
Katero žival pa imate najraje?
Najraje imam moje kokoši, ki so zelo redke. Ta pasma izvira iz Indonezije. Značilno je to, da imajo hiperpigmentacijo, kar pomeni, da so povsem črne barve. Tudi kosti in notranji organi so popolnoma črni!
Od kod ta ljubezen do živali?
Mislim, da je ta ljubezen kar prirojena. Da se tega ne da privzgojiti, vsaj ne v tej meri. Vem pa to, da imamo ljudje, ki imamo radi živali, radi tudi ljudi. Absolutno sem zaščitnik živali in skrbim, da v času življenja niso deležne mučenja, psihičnega in fizičnega nasilja.
Imate družino, tako da ste v karanteni postali še učitelj. Kako vam gre poučevanje?
Poučevanje mi kar od rok. Predvsem predmeti kot so likovna umetnost, tehnika in tehnologija, športna vzgoja. Ampak v prvi plan moram postaviti tasta in taščo, ki sta v pokoju in nam vedno priskočita na pomoč, ko potrebujemo še kakšno dodatno učno razlago.
Kdo od otrok vas bolj uboga?
Najbolj uboga hčer Pina. Mogoče zato ker je punca ali pa, ker je šele v 2. razredu osnovne šole in tam še nimajo toliko dela in nalog. Sin Den hodi sedaj v 7. razred in tam je že vse zelo zares. Zraven pa je prisotna še puberteta, tako da je pri njemu zdaj potrebno imeti res veliko potrpljenja… Oba sta odlična, a vseeno je s Pino lažje. Za zdaj … Sej veste, kako pravijo: »mali otroci mali problemi, veliki otroci veliki problemi«!
Si lahko pri vzgoji pomagate z dresuro, hehe?
Psihologija živali in psihologija ljudi sta si zelo blizu, saj konec koncev smo tudi mi živali. Včasih se mi res zdi, da kakšen pristop, ki ga uporabljam pri konjih, prav pride tudi pri otrocih … (smeh) Naj poudarim, da noje delo z živalmi temelji na zaupanju in ne strahospoštovanju! Tako da je to povsem primerno tudi za otroke …
Menda ste doma zadolženi tudi za kuhanje. Katere so vaše specialitete?
Moram priznati, da mi kuhanje ni bilo nikoli všeč! A nekdo pač mora kuhati, saj prazna vreča ne stoji pokonci. Zato sem jaz ta žrtev, ki to počne … V vseh teh letih sem se navadil skuhati bolj ali manj vse. Moje kuhanje je odvisno od tega, kdo je doma in za koga kuham. Zgodi se, da naredim tudi po tri menije naredim - smešno ampak žal resnično … Če sem sam, pa vedno naredim nekaj z rižem. Obožujem riž na 1000 in en način. Mesa pa nimam rad …
