Nekateri otroci se na močan stres ne odzovejo z izbruhi, temveč z umikom in tihim zapiranjem vase. Takšno vedenje je lahko odziv na čustveno preobremenjenost, vendar ga okolica pogosto razume kot trmo ali nezainteresiranost, zato otrokova stiska ostane neprepoznana.
Človeški živčni sistem se ob čustvenem preplavljanju praviloma odzove na enega od treh načinov: z eksplozivnim vedenjem, z umikom oziroma zapiranjem vase ali z nekakšno »zamrznitvijo«, ko oseba otrpne.
Pri tako imenovanih »tihih« otrocih prevladuje prav umik, kar pomeni, da navzven ne povzročajo težav, a so lahko notranje močno obremenjeni. To zahteva bolj pozorno opazovanje in razumevanje njihovih čustvenih potreb, ne le presoje po glasnosti njihovega vedenja.